Naslov
PEVSKO IZOBRAŽEVANJE ŠTUDENTOV PREDŠOLSKE VZGOJE NA PEDAGOŠKIH FAKULTETAH V SLOVENIJI IN NA HRVAŠKEM
(SINGING EDUCATION OF STUDENTS IN PRESCHOOL STUDIES AT THE FACULTIES OF EDUCATION IN SLOVENIA AND CROATIA)

Autori
Blašković, Jelena

Vrsta, podvrsta i kategorija rada
Ocjenski radovi, doktorska disertacija

Fakultet
Akademija za glasbo, Univerza v Ljubljani

Mjesto
Ljubljana, Slovenija

Datum
07.07

Godina
2015

Stranica
308

Mentor
Izr.prof. Branka Rotar Pance

Ključne riječi
študenti predšolske vzgoje; glasbeno izobraževanje; pevsko izobraževanje; učne oblike; glasbene preference; raziskava
(preschool education students; music education; singing education; learning modes; music preferences; research)

Sažetak
Pevsko izobraževanje je pomemben segment v izobraževanju bodočih vzgojiteljev na glasbenem področju. Petje je temeljni glasbeni izraz otrok v predšolskem obdobju, zato je priporočljivo, da vsi študenti, bodoči vzgojitelji, v času študija predšolske vzgoje razvijejo svoje pevske sposobnosti ter glasbene veščine in znanje. Pevske veščine se odražajo na usposobljenosti bodočih vzgojiteljev, vplivajo na njihovo samozavest ter na pogostost izvajanja glasbenih dejavnosti z otroki. Pedagoške fakultete imajo pomembno vlogo pri izobraževanju bodočih vzgojiteljev. Struktura izobraževanja na glasbenem področju na fakultetah v Sloveniji in na Hrvaškem poteka v okviru triletnega strokovnega in univerzitetnega študija predšolske vzgoje. Na pedagoških fakultetah petje kot glasbeno področje ne obstaja kot samostojni predmet, temveč je vključeno v obvezne in izbirne predmete. Glede na študijske programe, v okviru katerih poteka pevsko izobraževanje bodočih vzgojiteljev, se število ur teh predmetov razlikuje med posameznimi pedagoškimi fakultetami v Sloveniji (Ljubljana, Koper, Maribor) in na Hrvaškem (Zagreb, Reka, Zadar, Split, Osijek). Pevska usposobljenost študentov predšolske vzgoje predvideva poznavanje in obvladovanje lastnega glasu, ohranjanje glasovnega zdravja in izvajanje higiene glasu ter poznavanje in upoštevanje glasovnega razvoja otrok. Pomembno je, da se vzgojitelj med študijem kar najbolje nauči petja, saj vemo, da otroci oponašajo petje in se učijo s posnemanjem modela – vzgojitelja. Na razvoj pevskih sposobnosti študentov predšolske vzgoje vplivata kakovost osnovnošolske in srednješolske izobrazbe na glasbenem področju ter sodelovanje v obšolskih glasbenih dejavnostih. V osnovnih šolah v Sloveniji sta predmeta Glasbena vzgoja oz. Glasbena umetnost, na Hrvaškem pa predmet Glasbena kultura, del šolskega programa. V srednjih šolah je kakovost glasbenega izobraževanja odvisna od vrste srednje šole. Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem obstajajo gimnazijski ter strokovni in umetniški srednješolski programi. V Sloveniji v okviru splošnega gimnazijskega programa obstaja predmet Glasba, ki pa je obvezen le v prvem letniku, na hrvaških gimnazijah pa predmet Glasbena umetnost traja štiri leta in kronološko obravnava zgodovino glasbene umetnosti (Nacionalni okvirni kurikulum, 2011). V Sloveniji je na srednješolskem strokovnem programu Predšolska vzgoja glasba vključena v predmetnik v vseh štirih letih šolanja (prim. Srednje strokovno izobraževanje. Izobraževalni program Predšolska vzgoja, 2004). V hrvaških strokovnih šolah šolski program ne vključuje nobenega glasbenega predmeta. Na umetniških gimnazijah z glasbeno smerjo pa se učenci intenzivno ukvarjajo z glasbo, saj je ta program poklicno usmerjen in mladim omogoča razvoj umetniškega potenciala (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, 2011 ; Umetniško izobraževanje, Ministrstvo za znanost, izobraževanje in šport RH, b.d.). Glasbene in pevske sposobnosti lahko učenci razvijajo tudi v okviru obšolskih dejavnosti, in sicer najpogosteje v glasbenih šolah, zborih, vokalno-instrumentalnih skupinah, kulturno-umetniških društvih ali pa na zasebnih, individualnih urah. Skladno z Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju (2011) v Sloveniji najpomembnejše obšolske dejavnosti temeljijo na glasbi in plesu, ki jih izvajajo v glasbenih šolah, učence pa spodbujajo, naj se vpišejo v pevski zbor. Na Hrvaškem je dodatno glasbeno izobraževanje najpogosteje usmerjeno v glasbene šole, kulturno-umetniška društva in zbore. Denačeva (2010) ugotavlja, da pri pevskem izobraževanju uporabljamo določene metode in oblike učenja. Poznamo frontalno, skupinsko in individualno obliko učenja ter učenje v paru oz. tandemu. Glede na proces učenja petja lahko posamezne socialne oblike učenja tudi kombiniramo, izbiramo pa jih glede na cilj in namen pevske naloge. Frontalno obliko pri učenju v predšolskem obdobju uporabljamo ob predstavitvi pesmi, ki jo učitelj izvede pred določeno skupino otrok. Skupinska oblika ima enoten cilj za vse sodelujoče, in sicer, da se otroci naučijo otroške pesmice. Učenje otroške pesmi lahko poteka v paru ali individualno. Delo v paru spodbuja učenje pri introvertiranih osebah, ki se lahko na ta način svobodneje pevsko izražajo. Pri individualni obliki učenja so na optimalen način aktivirane intelektualna, senzorična, praktična in izrazna raven učenca. Z njo spodbujamo samoizobraževanje s predznakom pridobivanja trajnejših znanj (Stevanović, 2001 ; Bognar in Matijević, 2002 ; Pranjić, 2005 ; Jelavić, 2008 ; Terhart, 2010). Glasba je del posameznikovega vsakdana, ta pa si jo izbere glede na svoje preference. Po mnenju Dobrote in Tomić - Ferićeve (2006) ter Schäferja (2008) glasbena preferenca nastane v trenutku, ko moč dražljaja, ki ga določena glasba izzove, ustvari občutek vznemirjenja in je posamezniku všeč ali pa ne. Na glasbene preference vplivajo socialno-demografski dejavniki, med katere prištevamo spol (Dobrota, 2008 ; Reić Ercegovac in Dobrota, 2011 ; Bunič, 2013), vrstnike (Schäfer, 2008 ; Selfhout in dr. 2009), medije in prosti čas (Szubertowska, 2005 ; North in Hargreaves, 2007 ; Dobrota, 2008 ; Bunič, 2013), družino (Szubertowska, 2005 ; Hirano, 2010) in izobrazbo (Szubertowska, 2005 ; Dobrota, 2008 ; Droe, 2008 ; Dobrota in Reić Ercegovac, 2009 ; Bunič, 2013). Številne raziskave so pokazale, da na glasbene preference vplivajo tudi osebnostne lastnosti (Rawlings in dr., 1994 ; Kemp, 1996 ; Rentfrow in Gosling, 2003 ; Schwartz in Fouts, 2003 ; Pearson in Dollinger, 2004 ; Nater in dr., 2005 ; North in dr, 2005 ; Popović, 2006 ; Perkins, 2008 ; Rawling in Leow, 2008 ; Schäfer, 2008 ; Sigg, 2009 ; Reić Ercegovac in Dobrota, 2011). Na to, katero glasbeno zvrst bo posameznik raje poslušal pa lahko vpliva tudi njegova identiteta (Choen, 1991 ; Firth, 1996 ; Hargreaves in dr., 2002 ; Hudson, 2006 ; Chamarro – Permuzic in Furnham, 2007 ; Rice, 2007 ; Lundberg, 2010). V empiričnem delu smo na osnovi podanih teoretičnih izhodišč predstavili dve raziskavi. Prva je raziskava o glasbenih izkušnjah, znanjih in glasbeni usposobljenosti študentov predšolske vzgoje v Sloveniji in na Hrvaškem, druga pa raziskava o učinku kultiviranja in oblikovanja glasu študentov predšolske vzgoje z uporabo individualne in skupinske učne oblike. Prva raziskava temelji na deskriptivni in kavzalno-neeksperimentalni metodi pedagoškega raziskovanja in je kvantitativnega značaja. Izvedli smo jo v šolskem letu 2013/2014, v njej pa so sodelovali študenti 1. in 3. letnika predšolske vzgoje na Pedagoških fakultetah v Sloveniji in na Hrvaškem (N=707). Z vprašalnikom smo preverjali glasbeno znanje in izkušnje bodočih vzgojiteljev glede na njihovo osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno izobrazbo. Preučili smo vključevanje študentov v dodatne glasbene dejavnosti, njihovo poznavanje otroške pesemske literature in naklonjenost do glasbenih zvrsti ter razlike med hrvaškimi in slovenskimi učenci pri merjenih spremenljivkah. Izsledki so pokazali, da vsi študenti svoje znanje, pridobljeno v osnovni in srednji šoli, ocenjujejo kot dobro, znanje, pridobljeno na fakulteti pa kot zelo dobro. Kljub temu pa so v primerjavi s hrvaškimi študenti slovenski študenti vseeno bolje ocenili svoje poznavanje glasbenega področja iz obdobja osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Slovenski študenti imajo tudi višjo oceno pri poznavanju osnov glasbenega jezika. So pa hrvaški študenti bolje od slovenskih ocenili svoje poznavanje zgodovine glasbene umetnosti in glasbenih zvrsti. V celotnem vzorcu se je dodatno glasbeno izobraževalo 41, 7 % študentov. Primerjava med državama pa je pokazala, da se je pred vpisom na predšolski študij dodatno glasbeno izobraževalo in udejstvovalo 50, 5% slovenskih in le 35, 2% hrvaških študentov. Slovenski študenti so bili v večji meri vključeni v glasbene šole, zbore, orkestre in so imeli tudi več zasebnih glasbenih učnih ur kot hrvaški študenti. Pri spremenljivkah vključenost v folklorno društvo in ostale obšolske dejavnosti pa statistično pomembne razlike niso bile zaznane. Glede na vse obšolske dejavnosti, ki vsebujejo petje, je 37, 9% udeležencev raziskave svoj glas šolalo v zboru, na učnih urah petja v glasbeni šoli ali pri zasebnikih, 62, 1% udeležencev pa svojega glasu ni šolalo. V Sloveniji je svoj glas šolalo 37, 5% udeležencev, na Hrvaškem pa 38, 2%. V osnovni šoli je največ slovenskih in hrvaških študentov pelo na vsaki uri glasbenega pouka. V Sloveniji je bilo takšnih študentov 36, 9%, na Hrvaškem pa 45, 1%. V srednji šoli je na urah glasbenega pouka pelo 45, 3% udeležencev raziskave. Glede na državo, v kateri poteka študij, je v času svojega srednješolskega izobraževanja pelo 81, 7% slovenskih študentov in le 34, 7% hrvaških. Pogostost petja je povezana tudi s poznavanjem otroške pesemske literature. Izkazalo se je, da slovenski študenti poznajo več otroških pesmic iz obdobja osnovne in srednje šole, hrvaški študenti pa iz obdobja univerzitetnega izobraževanja. Slovenski študenti tretjega letnika predšolske vzgoje so pridobljena znanja in sposobnosti na glasbenem področju ocenili enako dobro kot hrvaški študenti. Med trinajstimi merjenimi spremenljivkami so slovenski študenti svoje znanje ocenili kot boljše na desetih spremenljivkah. To so oblikovanje glasu, oblikovanje občutka za ritem, uporaba Orffovega instrumentarija, poznavanje glasbenega ustvarjanja predšolskih otrok, poznavanje metod, načinov in oblik dela pri glasbenih dejavnostih z otroki, povezovanje glasbenih vsebin z ostalimi področji predšolskih dejavnosti, poznavanje osnovnih načel in načinov spodbujanja glasbenega izražanja in ustvarjanja, oblikovanje glasbenega okusa pri otrocih, glasbene didaktične igre (igre petja, rime), načrtovanje, izvajanje in analiza glasbenih dejavnosti v otroškem vrtcu. Hrvaški študenti pa so bolje ocenili svoje znanje pri spremenljivkah poslušanje glasbe, igranje instrumenta in poznavanje slogovnih značilnosti v glasbeni zgodovini. Statistično pomembna razlika obstaja na sedmih spremenljivkah, pri katerih imajo višjo oceno slovenski študenti. Sodelujoči v raziskavah najraje poslušajo glasbene zvrsti pop in rock, klasična (umetniška) glasba pa jim je le delno všeč. Izsledki so pokazali, da statistično pomembne razlike pri glasbenih preferencah med slovenskimi in hrvaškimi študenti obstajajo pri osmih od osemnajstih navedenih glasbenih zvrsti. Slovenski študenti pogosteje poslušajo klasično (umetniško) glasbo, svetovno glasbo, pop glasbo, filmsko glasbo in glasbene zvrsti, ki niso posebej omenjene, spadajo pa pod kategorijo ostalo, hrvaškim pa so bolj všeč Rnb, hip hop, soul, elektronska plesna glasba in turbofolk. Na to, kar najraje poslušajo najbolj vplivata družba in vrstniki. Izkazalo se je tudi, da obstaja določena povezava med naklonjenostjo zahtevnejšim glasbenim žanrom (klasična, filmska in folklorna glasba) in leti sodelovanja v obšolskih glasbenih dejavnostih, predvsem v povezavi z izobraževanjem v glasbeni šoli. Glede na to, da se na pedagoški študij vpisujejo študenti z različnimi glasbenimi sposobnostmi in predznanjem, je bil drugi del raziskave usmerjen v preučevanje uporabe individualne in skupinske oblike učenja pri pevskem pouku bodočih vzgojiteljev. Skušali smo ugotoviti, kako kakovostne in učinkovite so omenjene pedagoške oblike učenja. Raziskava je potekala kot kvazi-eksperiment, v katerem smo na manjšem vzorcu preučevali, kako različne oblike učenja vplivajo na razvoj intonančnih sposobnosti in obseg glasu sodelujočih v raziskavi. V raziskavi, ki je bila izvedena v študijskih letih 2012/2013 in 2013/2014 so sodelovale študentke Pedagoške fakultete v Zagrebu, oddelek Petrinja (N=36). Razdeljene so bile v dve eksperimentalni in eno kontrolno skupino. Pevske sposobnosti udeležencev raziskave smo preverjali na področju intonančne točnosti, točnega petja melodičnih vzorcev in širitve glasovnega obsega. Raziskava, ki je potekala 15 tednov, je pokazala, da se pevske sposobnosti v določenem časovnem obdobju razvijajo ne glede na to, ali je bilo učenje petja strokovno vodeno ali pa je temeljilo na intuiciji študentov (torej brez navodil profesorjev). Pri vseh raziskovalnih skupinah je viden bistven napredek v intonančni točnosti in širitvi glasovnega obsega. Izsledki kažejo, da strokovno vodeno petje, bodisi individualno bodisi v skupini, prinaša boljše rezultate kot so jih imeli tisti v kontrolni skupini, ki se niso dodatno pevsko usposabljali. Pevsko usposabljanje namreč izboljša intonančne sposobnosti in vodi v razširitev obsega glasu.

Izvorni jezik
Slv

Znanstvena područja
Znanost o umjetnosti

POVEZANOST RADA