slovenski

Ekleziološka utemeljitev koncilske duhovnosti.

Koncilska duhovnost je utemeljena na središčni ekleziološki kategoriji communio, ki govori o relacijski naravi Cerkve v odnosu do Kristusa, do sveta, in na koncu, ona je sama v sebi občestvo. Avtor svojo razlago začne od zadnje relacije, katera izraža fundamentalno enakost dostojanstva vseh v cerkvi, kar vključuje razvoj zavesti, da je vsak posamezni člen skupaj z drugimi – v skladu z znanjem in položajem – soodgovoren za graditev cerkve in boljše družbe. Ekleziologija in duhovnost občevstva zahteva tudi premagovanje dihotomije med moralo zapovedi, katera bi bila za vse kristijane, in moralo evangelskih svetov, katera bi bila samo za tiste, ki izpovedujejo večne zaobljube. Kristusova navzočnost v liturgiji, pred katerim Cerkev stoji v češčejoči se drži, je z njim v dialogu, sprejema od njega svetlobo besede in moč milosti za svoje poslanstvo, izraža kristocentrično relacijo. Najbolj značilna ideja je šla v smer premagovanja dihotomije med liturgijo in duhovnostjo, kar vključuje aktivno in zavestno sodelovanje vseh v liturgiji ter opuščanje zakramentalizma. V odnosu do sveta, je poudarjena smer navzočnosti v svetu v katerega so kristijani poklicani, da ga prepajajo z duhom evangelija (inkarnacijska duhovnost) in s tem tudi premagajo dihotomijo med življenjem pobožnosti in zemeljskimi dejavnostmi.

duhovnost, duhovnost občestva, svetost, zakramentalizem, inkarnacijska duhovnost, ekleziologija občestva, zrela zavest, liturgična duhovnost, soodgovornost, popolnost.

nije evidentirano