hrvatski

Slovenski dramatičari na sceni riječkoga HNK Ivana pl. Zajca u razdoblju od 1946. do 1960.

Obdobje po Drugi svetovni vojni je obeleženo s splošno politizacijo kulturnega življenja, pa tako tudi gledališkega. Eksplicitne ideološke tendence so se kazale tako v organizaciji repertoarne politike kot v funkcioniranju teatrskega mehanizma nasploh. Zato so se tudi izvajala književna dela, ki so popolnoma zadovoljevala tiste napotke, ki jih je proklamirala socrealistična estetika. Bila je to, seveda, občenacionalna situacija, ki je ni moglo zaobiti niti reško gledališče, pa se v tem kontekstu tudi omenjajo izvedbe slovenskih dramatikov, kot so I. Cankar, B. Kreft, J. Zemljan, ki se po dominantnih režijskih karakteristikah popolnoma vklapljajo v korpus predstav primarno naturalistične stilske usmeritve. Vendar svojevrstno odstopanje, tako v repertoarski organizaciji kot v nekih temeljnih inscenatorskih načelih, kaže predstava Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Lea Tomašića (1956). Zato jo imamo za enega od primerov, ki so kazali na potrebo po ukinjanju enoličnih in monotonih režijskih konvencij, ki so dolgo število let preprečevale razvoj in modernizacijo reškega institucionalnega igralstva.

HNK Ivana pl. Zajc; I. Cankar;

nije evidentirano