slovenski

(Ne)izrekljiva izkušnja taborišča in smrti

Velik del literarnega opusa Borisa Pahorja obsegajo dela, ki tematizirajo avtorjevo taboriščno izkušnjo ; med njimi se roman Nekropola neredko navaja kot najboljša uresničitev tovrstne literature. V prvem delu raziskave bomo analizirali roman v kontekstu sodobnih razprav o (ne)opisljivosti travme in z njo povezanim vpletanjem fikcionalnega v diskurz pričevanja. V okviru tega bo analiza raziskovala moduse priklicevanj preteklih dogajanj, načine njihovega narativnega fiksiranja, pogoje percipiranja in možnosti spoznanja ter z vsem tem tesno povezano vprašanje smisla pričevanja in prizadevanja, da se od osebne izkušnje trpljenja povzdigne do racionalnega kolektivnega spomina. V drugem delu raziskave bomo roman Nekropola povezali s preostalima dvema iz trilogije, z romanoma Vila ob jezeru in Onkraj pekla so ljudje, kot ga je kontekstualiziral del literarne kritike in literarne zgodovine, oziroma ga bomo problematizirali v perspektivi eshatološke kritike. Ne nazadnje se bo Pahorjeva narativna izkušnja skušala primerjati s podobnimi v literaturi »obnove modernizma« in s »taboriščno prozo« sodobne literature. Posebna pozornost bo posvečena avtorjevemu medkulturnemu položaju in izkušnji.

predstavljanje, travma, (ne)izrekljivo, medkulturnost

nije evidentirano