slovenski

Paleobotanične raziskave na zgodnjesrednjeveških najdiščih v okolici Torčeca pri Koprivnici

Ljudje so za gradnjo bivališč že od nekdaj uporabljali kvaliteten in tako bolj obstojen les, med katerega gotovo sodi hrastovina. Tudi analiza oglja iz ostankov zgodnjesrednjeveških naselbin Prečno Pole I, Blaževo Pole, Ledine, Pod Gucak in Rudičevo iz okolice Torčeca pri Koprivnici kaže, da je bilo uporabljenega največ hrastovega lesa (Quercus), v manjši meri pa tudi les gabra (Carpinus), javorja (Acer), bresta (Ulmus) in jesena (Fraxinus) ter bukve (Fagus). Z izjemo v najstarejši fazi, so bili ti taksoni prisotni v vseh poselitvenih fazah, od druge polovice 6. stoletja do začetka 14. stoletja, le razmerje med njimi se je spreminjalo. V grafu (Fig. 1) so prikazane odstotne vrednosti zastopanosti vseh taksonov po fazah poselitve. Do neke mere gotovo izkazujejo, kakšen gozd je uspeval tedaj v okolici nastajajočih naselbin in kako je človek s svojimi posegi vplival nanj. Tako naj bi v 6. stoletju prevladoval še pretežno hrastov gozd, v katerem pa je bilo tudi nekaj gabra, ki se je po obsežnem sekanju hrasta močneje razširil. V naslednjih dveh stoletjih je bil tako tudi gabrov les pogosteje uporabljen pri gradnji naselbin, medtem pa se je hrastov gozd vse do 9. stoletja počasi obnavljal. Takrat pa je zopet prišlo do večjega iztrebljanja hrastovega drevja in prostor so dobile še druge vrste drevja, poleg gabra tudi brest, javor in jesen, katerih les je bil v poznejših fazah tudi pogosteje uporabljen pri gradnji novih bivališč. Postavlja se le vprašanje, kje so bila rastišča bukve. Na lokaliteti Prečno Pole I je namreč v 7. stoletju oglje lesa bukve zastopano s skoraj 10 odstotki. Morda so bila tedaj tudi rastišča bukve bližje naselbinam. V naslednjih obdobjih oglje lesa bukve postopno izginja in v zadnji, fazi V B ni bilo več ugotovljeno. Lahko, da se zaradi prekomernega iztrebljanja bukev ni mogla več obnavljati in tudi danes so rastišča bukovih gozdov nekoliko bolj oddaljena od Torčeca. Poleg hrasta, gabra, bresta, javorja, jesena in bukve je bilo v manjših količinah ugotovljeno oglje še nekaterih drugih taksonov. Posamična drevesa jerebike (Sorbus) so verjetno uspevala v kateri od gozdnih združb, ali pa tudi na odprtih površinah. Vlažnejša rastišča in rečne bregove so poraščali jelša (Alnus), topol (Populus) in vrba (Salix). Predvsem vrbove in morda tudi topolove šibe so bile uporabne pri gradnji objektov. S prepletanjem med stebri so ljudje naredili stene hiš, ki so jih nato zamazali z ilovico ali blatom. Enako bi bile lahko uporabljene tudi šibe leske (Corylus). Ker je bil vse to droben lesni material, je ob požigu popolnoma izgorel, najdeni pa so bili kosi ometa, na katerih so vidni odtisi šibja. Breza (Betula) je bila verjetno zelo redko drevo in jo morda zaradi tega niso sekali. Na lokaliteti Prečno Pole I je bil ugotovljen en sam primerek oglja lesa bezga (Sambucus). Morda je kot okrasni grm uspeval v sami naselbini ali blizu nje. Njegov les praktično ni uporaben, lahko pa so poznali koristne zdravilne učinke njegovega cvetja in plodov. Nekaj primerkov oglja ene ali celo več lesnih vrst iz družine rožnic (Rosaceae) ni bilo mogoče natančno določiti zaradi podobne anatomske zgradbe lesa in slabše ohranjenosti oglja. Lahko bi bil les hruške, jablane ali morda gloga. Podatkov za primerjavo s sočasno vegetacijo s tega področja nimamo, prav tako ne o starejši vegetaciji. Zelo zanimive podatke bi prispevala analiza paleobotaničnega materiala z najdišča Međuriče, ki je tudi blizu Torčeca, in ga avtor uvršča v starejšo železno dobo (Kovačević 2008). Primerljive rezultate pa kažejo analize oglja iz zgodnjesrednjeveškega arheološkega najdišča Nova Tabla pri Murski Soboti v Sloveniji (7. in 8. stoletje), kjer s 87 odstotki prevladuje oglje lesa hrasta, medtem ko je oglja lesa gabra, bukve in javorja razmeroma malo, najmanj pa je oglja lesa bresta, le 0, 4 odstotka. Analize sicer še niso zaključene, vendar ni pričakovati, da bi se razmerje med posameznimi taksoni bistveno spremenilo (Culiberg, neobjavljeno). Za ta ravninski, deloma poplavni svet Podravine je še tudi danes značilna zelo podobna gozdna vegetacija z združbami hrasta doba (Quercus robur), poljskega jesena (Fraxinus angustifolia) in belega gabra (Carpinus betulus). Na najbolj vlažnih tleh in ob vodah uspevajo topol (Populus nigra), črna jelša (Alnus glutinosa), in razne vrste vrb (Salix sp.). Rastišča bukve (Fagus) pa so v nekoliko višjih legah po gričevju na obrobju dravske nižine (Alegro, 2000). Na širšem območju Torčeca sedaj prevladujejo žitna polja, saj je bila gozdna vegetacije na račun njivskih površin močno skrčena šele v nedavnem obdobju, najbolj v prvi polovici preteklega stoletja.

paleobotanička istraživanja, rani srednji vijek, Torčec

nije evidentirano