slovenski

Čeljusti divjih prašičev in ostalih vrst prostoživečih parkljarjev kot dragocen vir informacij o biologiji vrst

Za zagotavljanje trajnostnega, kognitivnega in kontroliranega upravljanja s populacijami prostoživečih parkljarjev kot najpomembnejše skupine divjadi se z namenom natančnega evidentiranja in kategorizacije izločenih (uplenjenih) osebkov, vpogleda v njihovo spolno in starostno strukturo ter predvsem kontrole doseganja z upravljavskimi načrti zastavljenih planov odvzema v Sloveniji, podobno pa tudi v nekaterih drugih srednjeevropskih državah, vsako leto zberejo vse (leve) spodnje čeljustnice (čeljusti) prostoživečih parkljarjev (vključno z divjim prašičem), ki so bili v preteklem koledarskem letu izločeni iz lovišč znotraj posameznih lovsko-upravljavskih območij (LUO). Vsaka posamezna čeljust je na nivoju lovišč označena z zaporedno številko odvzema, ki omogoča sledljivost in neposredno povezavo z najpomembnejšimi atributnimi podatki o živali (spol, starost, telesna teža, zdravstveno stanje, datum izločitve, revir, natančna lokacija in kvadrant mesta izločitve), ki so zbrani v Evidenčni knjigi odstrelov velikih vrst divjadi za posamezno lovišče oziroma v Osrednjem slovenskem registru velike lovne divjadi in velikih zveri. Kot takšne predstavljajo dragocen vir informacij o vrstah, saj lahko nudijo relevantne in kompleksne podatke o: (i) populacijski dinamiki in spreminjanju kakovosti habitatov ; (ii) starosti osebkov in starostni strukturi populacij ; (iii) spolu osebkov ; (iv) zdravstvenem stanju osebkov in populacij ; (v) onesnaženosti okolja ; (vi) odzivu osebkov in vrst na izpostavljenost različnim vrstam okoljskega stresa. Vendar raziskovalni in upravljavski potencial čeljusti parkljarjev v preteklosti ni bil dovolj izrabljen, zato smo v letih 2007 – 2009 zbrali vse spodnje čeljusti prostoživečih parkljarjev, ki so bili v teh letih izločeni iz vseh slovenskih lovišč. Celotna zbirka, ki jo hranimo na Inštitutu za ekološke raziskave ERICo Velenje, obsega tako skoraj 100.000 čeljusti in je tudi v svetovnem merilu unikatna in izjemno dragocena. Na posameznih delih omenjene zbirke so bile do sedaj opravljene naslednje raziskave: (i) ugotavljanje morfometričnih lastnosti, t.j. meritve velikosti izbranih parametrov (dolžina, višina, dolžina diasteme) spodnjih čeljustnic divjih prašičev (večina odvzetih živali v letu 2008: 5.268 vzorcev) in srnjadi (celoten odvzem v letu 2007: >35.000 vzorcev) ; (ii) določanje (na leto natančno) starosti odraslih osebkov jelenjadi (celoten odvzem v letu 2008: 1.160 vzorcev), in sicer z metodo brušenja prvega meljaka ter s štetjem letnih prirastnih plasti zobnega cementa ; na tak način smo dobili vpogled v starostno strukturo jelenjadi v Sloveniji, ocenili pa smo tudi (ne)zanesljivost tradicionalne metode ocenjevanja starosti z okularnim pregledom razvojne stopnje in obrabljenosti zob ; (iii) na mesec natančno (upoštevaje razvojno stopnjo zobovja) določanje starosti mladičev in enoletnih osebkov divjih prašičev (do sedaj vključenih 4.912 osebkov, uplenjenih v letu 2008), in sicer z namenom retrogradne določitve časa poleganja za vsako posamezno žival ; (iv) ocena starosti 356 odraslih divjih prašičev z določitvijo razvojne stopnje in obrabljenosti zob, in sicer z namenom vpogleda v starostno strukturo populacij ter presoje zanesljivosti ocen starosti, ki so dostopne v osrednjem registru ; (v) ugotavljanje prostorske razširjenosti in pogostnosti različnih obolenj, anomalij ter poškodb zob/čeljusti divjih prašičev (večina odvzema v letu 2008: 4.121 vzorcev), jelenjadi (celoten odvzem v letu 2008: >5.100 vzorcev) in srnjadi (celoten odvzem v letu 2007: >41.500 vzorcev) ; (vi) velikopovršinska (vseslovenska) določitev onesnaženosti okolja s fluoridi z oceno stopnje zobne fluoroze spodnjih čeljusti vse odrasle srnjadi, uplenjene v letu 2007 (14.675 vzorcev) ; (vii) določitev vsebnosti fluoridov v 431 čeljustih srnjadi, uplenjene v obdobju 1997 – 2009 v Šaleški dolini oziroma v letu 2007 v različnih območjih Slovenije, s čimer smo želeli dobiti vpogled v prostorsko in časovno variabilnost onesnaženosti okolja s fluoridi kot onesnažili, ki se odlagajo v kostnih tkivih sesalcev. Najpomembnejše ugotovitve, ki se nanašajo tudi na divje prašiče, so: (1) Večina mladičev divjih prašičev (82, 3 %) je bila v letih 2007 in 2008 v Sloveniji poleženih v obdobju februar – maj, z izrazito kulminacijo v marcu (32, 0 %) in aprilu (24, 8 %). Vendar začno svinje v večjem številu polegati že v januarju, obdobje intenzivnega poleganja pa traja vse do julija ; zlasti v jugozahodni Sloveniji (npr. Primorsko LUO) pa svinje polegajo prek celega leta, z drugim viškom v pozno poletnih in jesenskih mesecih. Ugotovitev je izjemnega pomena tako s tehničnega vidika upravljanja s populacijami (kako načrtovati in evidentirati odstrel različnih kategorij), zlasti pa z vidika razumevanja populacijske dinamike vrste. Očitno je namreč, da je razmnoževalni potencial divjega prašiča v večini območij, še zlasti pa v jugozahodni Sloveniji, bistveno večji, kot bi si lahko predstavljali na podlagi tradicionalnega poznavanja vrste. (2) Medtem ko je starostna struktura odraslih svinj relativno ugodna in kaže na počasen upad s starostjo (2-3-letne živali: 39 % ; 3-4-letne: 27 % ; 4-5-letne: 14 %, 5-7-letne: 15 %, več kot 7-letne: 5 %), pa med merjasci prevladujejo zlasti mlade živali (2-3-letni osebki: 66 % ; 3-4-letni: 22 %), zrelih merjascev pa je vsaj v odvzemu zelo malo (4-5-letni: 6 %, 5-7-letni: 5 %, več kot 7-letni: 1 %). Takšna struktura kaže na velik reprodukcijski potencial vrste (prevlada mladih svinj) ob hkratni relativno majhni trofejni vrednosti (primanjkljaj zrelih merjascev) ; zaradi obojega bi bilo potrebno v prihodnje upravljavske strategije še enkrat temeljito premisliti. (3) Veliko odstopanje med ocenami starosti divjih prašičev, podanimi s strani upravljavcev lovišč, in našimi ocenami starosti zmanjšuje uporabnost podatkov o starosti te vrste, ki so dostopni v osrednjem slovenskem registru. Vir napak je tako v napačni oceni kot tudi v napačnem vnosu (npr. enovita kategorizacija odraslih živali kot »dvoletnih« osebkov), zaradi česar bi bilo v prihodnje potrebno še večjo pozornost nameniti permanentnemu usposabljanju lovcev. Še posebej, ker smo zelo velika odstopanja med s strani lovcev podanimi starostmi in dejanskimi starostmi živali, ugotovljenimi z metodo brušenja zob in štetja plasti zobnega cementa, ugotovili tudi za jelenjad, pri kateri so zlasti starosti srednje starih in starih jelenov praviloma precenjene. (4) Najbolj pogosto obolenje zob divjih prašičev je hipoplazija sklenine, t.j. količinsko nezadostna tvorba sklenine, ki je vidna kot številne drobne luknjice na površini zob. Vzrok zanjo je izpostavljenost različnim dejavnikom stresa, ki so lahko tako okoljskega kot genetskega izvora. V Sloveniji se hipoplazija pri divjih prašičih pojavlja v vseh lovsko-upravljavskih območjih, a je še posebej pogosta v Zasavskem, Novomeškem, Ptujsko-Ormoškem, Pohorskem in Pomurskem LUO. Ker se praviloma koncentrira znotraj lovišč oziroma celo posameznih tropov in je najbolj pogosta na drugem mlečnem sekalcu (i2), kar kaže na povečano izpostavljenost živali določenemu negativnemu dejavniku okolja v prvih nekaj mesecih življenja (v času rasti i2), je najpomembnejši vzrok po vsej verjetnosti bodisi v pomanjkljivi prehrani bodisi v socialnem stresu znotraj tropov ; zlasti v Zasavskem in Ptujsko-Ormoškem LUO ne moremo izključiti tudi vpliva onesnaženosti okolja. V nasprotju z divjimi prašiči, kjer je bila na 4.121 pregledanih čeljustih hipoplazija sklenine ugotovljena v 205 primerih (5, 0 %), se le-ta pri jelenjadi pojavlja zgolj izjemoma. Pri srnjadi je bila hipoplazija z izjemo dveh mladičev ugotovljena izključno na stalnih predmeljakih in meljakih (v letu 2007 skupaj 216 primerov oziroma 1, 4 % vse odrasle srnjadi). Pri tej vrsti je bila v večjem številu in z zgostitvami zabeležena zlasti v nižinski loviščih, še zlasti tistih, ki vsebujejo tudi večje površine vlažnih travnikov (v spodnjem toku Save, ob Muri in na Ljubljanskem barju). Upoštevaje geografsko porazdelitev (zgostitev) hipoplazije sklenine pri srnjadi se zdi, da je pri tej vrsti najpomembnejši vzrok zanjo zaparazitiranost z notranjimi zajedavci. (5) Medtem ko pri srnjadi in jelenjadi med zanimivejše anomalije sodijo tudi nepravilnosti v številu zob (npr. izrast dodatnih zob, odsotnost posameznih zob, zlasti drugega predmeljaka), samo pri jelenjadi pa tudi relativno pogoste popolne rotacije drugega predmeljaka, so tovrstne nepravilnosti v primeru divjega prašiča zgolj izjema (posamezni primeri izrasti dodatnih predmeljakov). Vendar je pri divjem prašiču relativno pogosta nedokončana menjava zob, t.j. ostanek mlečnih sekalcev tudi pri odraslih živalih. Ta nepravilnost je velikega pomena tudi z lovsko-upravljavskega vidika, saj je prisotnost/odsotnost stalnih oziroma mlečnih sekalcev odločilen dejavnik pri starostni kategorizaciji divjih prašičev. Zaradi obstoja tovrstnih anomalij (v enem primeru smo mlečni, t.j. trovrhi zadnji predmeljak registrirali tudi pri odraslem srnjaku) je pri določanju starosti živali na podlagi ocene razvojne stopnje zobovja potrebna še posebna previdnost, saj lahko v nasprotnem primeru prihaja do napak, ki zmanjšujejo kredibilnost podatkov v osrednjem registru, hkrati pa so lahko silno problematične tudi pri vsakdanji praksi upravljanja z lovišči.

čeljusti; divji prašič; parkljarji; biologija

nije evidentirano