slovenski

Hrvaško izseljenstvo, domoljubje, ohranjanje identitete in izzivi sedanjosti

Sodobni čas je prežet z globalnimi razvojnimi in interesnimi koncepti, procesi in načrti, ki puščajo globoke sledi v skupnosti in okolju ter vse bolj uničujejo nacionalne vrednotne sisteme, ki so se oblikovali skozi zgodovino in potrjevali kot civilizacijski dosežki in prispevki v razvoju človeštva. Družbeni in politični modernizem se istoveti z globalizmom in je v svojem bistvu negacija tako potrebnega družbenega in prostorskega individualizma, v kriznih obdobjih tudi nacionalnega idealizma, razumljenega v teritorialnih okvirih, z vsem bogastvom različnosti prebivalstva države. Velike zgodovinske vojne, pandemične, potresne in splošne naravne krize so vedno zahtevale primarno nacionalne rešitve, kar so potrdile tudi novejše migracije leta 2015 ter sedanja virusna kriza. Teritorialna nacionalna identiteta je bila in ostaja primarna, na njej so se dograjevale ostale identitete v družbeni, politični in individualni sferi, in končno, teritorij je bil v vsej zgodovini človeštva tudi glavni vzrok vseh dosedanjih vojnih spopadov. V skladu s takšnim poimenovanjem teritorija in pomena človeške populacije je možno definirati tudi zasnovo državne identitete: teritorij, državne meje in prebivalstvo, medtem ko vse ostalo lahko opredelimo kot nadgradnjo identitete (Šterc in Komušanac, 2014)

identiteta, domoljubje, izseljenstvo, potencial

nije evidentirano