slovenski

Ekomuzej – poziv k participativnem upravljanju z dediščino

Šele od nedavnega, zahvaljujoč razvoju kritičnih študij o dediščini, lahko razumemo, da so njene sodobne potrebe in raba v središču preučevanja fenomena dediščine. Napačno bi bilo mnenje, da ti teoretični dosežki niso imeli predhodnikov, Proces se je začel konec šestdesetih let 20. stol. v Franciji z oblikovanjem in razvojem ekomuzeja kot laboratorija preučevanja dediščine. Ravno takrat je prišlo do prelomnice v razvoju odnosa med človekom in dediščino na eni strani z novim pristopom zaznavanja integritete okolja, v katerem človek/skupnost obstaja, na drugi strani pa do vsesplošnega medsebojnega vplivanja interpretacije med okoljem in človekom. Članek analizira razvoj ekomuzejev in njihov vsebinski prispevek h kompleksnemu razmisleku tristranskega odnosa človeka, okolja in ideje o dediščini. Danes imajo ekomuzeji jasno potrditev znotraj muzejske skupnosti, s svojim delovanjem pa so eni izmed prvih promotorjev vzdržnega turizma. Ideje ekomuzejev lahko prepoznamo v različnih teritorialnih interpretacijah, ki so resnična oblika participativnega upravljanja dediščine, s katerim skupnosti na dinamičen način usmerjajo svoj lastni razvoj.

eko-muzej, muzeji in razvoj, vključujoči muzej, trajnostno upravljanje dediščine

nije evidentirano